Stari pisarniški stol sem odnesla iz podjetja in si prinesla novega
Dovolj sem imela neprestanih bolečin v hrbtu in šla do šefa, če bi lahko poskrbel za to, da bi dobila boljši pisarniški stol, nisem zahtevala novega, videla sem, da so po pisarnah še stoli, ki jih nihče ne uporablja in so bili boljši od mojega, zato sem samo želela, da bi mi pisarniški stol dovolili zamenjat.
Kako sem bila ta dan jezna, ker mi je šef rekel, da to ni mogoče, ker bodo tiste stole še potrebovali. Nisem ostala tiho, še sem nadaljevala, da če si lahko pisarniški stol sposodim samo za toliko časa, dokler ga ne bo nekdo potreboval, čeprav ga že dolgo ni nihče in prepričana sem, da ga še dolgo ne bo nihče. Ni mi dovolil, morala sem imeti svoj stari, uničen, škripajoč, najbolj pa sem bila jezna, ker sem imela bolečine.
A tako sem si mislila. Tisti dan priznam, da nisem naredila skoraj nič, samo kar je bilo nujno, ob koncu dneva pa sem pograbila svoj uničen pisarniški stol in ga odnesla v avto. Nekateri sodelavci so mislili, da se mi je zmešalo, jaz pa sem še kako vedela kaj delam.
Drugi dan sem si prinesla svoj domači pisarniški stol v pisarno in moje bolečine v križu ni bilo več. Sodelavka me je pogledala in rekla, da si tega ne bi dovolila narediti in kaj mi bo sedaj rekel šef.
Čisto nič me ni skrbelo zanj, vedela sem, da bo informacija prišla do njega in da takšen karakter kot ima, bo zanalašč prišel do mene z izgovorom, da pa bi itak dobila nov pisarniški stol, ker takšen je.
Ko je prihajal, mi je bilo kar slabo, kako nima nič slabe vesti, ko tam po drugih pisarnah ležijo skoraj novi stoli. Pri moji mizi se je ustavil in me gledal, takrat pa sem mu zabrusila: »Kaj želite, da delam ali da grem na bolniško«! Zdaj imam svoj pisarniški stol, sodelavke pa me od tega dne gledajo čisto drugače. …