Ko se putika pozdravi
Tisti, ki ga je, kadarkoli obiskala putika zna tudi zelo dobro povedati, kako vesel je potem, ko se ta nevšečnost končno pozdravi. To vam bo zagotovo zelo dobro povedala moja babica, ki je po izjemno dolgem času končno praznovala prvi mesec, ko ji putika ne dela več težav. Še jaz sem vesela zanjo in morda celo bolj kot ona sama. Delno tudi zato, ker imam manj dodatnega dela, saj sem ji pomagal pri stvareh, ki jih ni mogla sama opraviti. Ne, da se pritožujem. Z veseljem pomagam, ampak po tolikšnem času sem bila pa tudi jaz izjemno utrujena od dodatnega dela.
Predvsem sem pa najbolj vesela, da lahko zopet hodi na sprehode, saj ima zelo rada naravo in sprehode v njej. Prej ji je putika delala zelo veliko težav in se je zelo redko odpravila na kakšen sprehod. Kar je razumljivo. Če človek ne uživa v nečem potem kar naenkrat marsikakšna stvar postane zgolj obveznost. In moji babici je putika spremenila marsikakšno veselje v obveznost, ki je ni več kaj preveč rada delala.
V tem mesecu se je na srečo to skoraj v celoti spremenilo. Od tega, da hodi na sprehode, do tega, da vsa opravila lahko dela sama. Predvsem pa lahko normalno spi, ker je ne boli več na metu, kjer se je putika razvila in je tudi mnogo bolj naspana in polna energije kakor prej. Toliko stvari je, ki jih putika prinese za seboj, da si človek ne more niti malo predstavljati, dokler ga to ne doleti.
Ampak tudi nam je posvetila svetla luč in so se težave izboljšale. Skozi to smo prišli in sedaj gremo lahko naprej. Kar je res vrhunsko. Predvsem je to nekaj, s čimer sem bolj ali manj pomirjena, ker se je vse zelo dobro zaključilo in se ni putika spremenila v še kaj slabšega.…