Podaljšan vikend je bil pred vrati. V četrtek je bil na koledarju državni praznik, v petek sem vzel dopust, sobota in nedelja pa v mojem podjetju tako nista delovni. Tako so bili pred mano štirje dni potepanja. Odločili smo se, da bomo zbežali nekam kjer je bol hladno kot pri nas.
Že dober mesec smo imeli vsak dan preko trideset stopinj, dežja pa ni bilo od nikoder. Kratek dopust je prišel prav tudi zato, da sem preizkusil nov motor. Končne destinacije nismo imeli izbrane, začrtana je bila samo pot, ki se je začela od doma, peljala naprej proti soški dolini, čez prelaz in nato spet domov. Prenočitve nismo rezervirali vnaprej, ker smo se odločili, da bomo sproti prespali kjer nam bo všeč.
Kot vedno, ko smo v teh krajih, nama apartma Bovec nudi streho nad glavo. Tam sva bila že večkrat, nastanitev je kvalitetna in ni predraga. Prvi dan smo kar po italijanski strani prispeli do prve nočitve v apartma Bovec. Med vožnjo smo uživali v prečudoviti pokrajini. Prometa na cesti skorajda ni bilo, ker se večina ljudi odloči za vožnjo po avtocesti. Na lokalni cesti so večinoma motoristi in pa tu in tam kak avtomobil. Večinoma gre za domačine, ki hodijo ali pa se vračajo iz svojih opravkov. Na obeh mejnih prehodih ni bilo nobene posebne gneče, tako je bila pot res tekoča brez nobenega ustavljala.
Barva reke Soče me vedno znova in znova preseneti. Na krožnem križišču smo zavili k vodi, da smo se malo osvežili po naporni vožnji vročini, saj smo bili oblečeni v motoristična oblačila. Od tam do apartma Bovec smo imeli še kar nekaj vožnje, tako sta bila počitek in osvežitev prav dobrodošla. Kar pozabili smo na čas. Komaj, ko je sonce zašlo za visokimi hribi, smo se spomnili, da moramo nadaljevati pot, saj smo mogli prevzeti ključe za apartma Bovec.
Do recepcije smo prispeli pravočasno, tako da smo se lahko potem odpravili v bližnjo restavracijo na večerjo. Na recepciji apartma Bovec smo dobili še potrebne kontakte za rezervacijo naslednjega prenočišča na drugi strani prelaza.