Krojaštvo me je spremljalo že od otroštva
Kot otrok sem vedno zelo rad sedel zraven babice, ter jo opazoval kako je šivala, oziroma krojila kakšen kos oblačila. To pa mi je bilo zelo zanimivo, saj je bilo zelo fascinantno, kako je lahko kakšen kos blaga spremenilo v celotno obleko, oziroma kos oblačila. Zato pa sem se tudi zelo rad sam včasih lotil nekaj šivanja in krojenja, vendar pa takrat še nisem bil zadosti spreten, da bi skrojil kaj konkretnega, tako da sem se več ali manj zamotil s kakšnimi povštri.
Ko pa sem postal starejši, pa se je moje krojaštvo tudi nekoliko izboljšalo, saj sem dobil kar nekaj novih spretnosti, tako da sem se lahko začel resneje ukvarjati s tem hobijem. Zato pa sem začel poizkušati šivati tudi kakšne bolj resne kose oblačil, kar pa mi je od začetka šlo dokaj slabo, vendar pa sem s časom postal precej dober v temu.
Zato pa mi je krojaštvo omogočalo, da sem si lahko kdaj sešil tudi sam kakšen kos oblačil, kar pa je bilo zelo uporabno in pa prijetno, da sem imel to znanje. Bolj kot to, pa sem ugotovil, da je ta hobi zame zelo sproščujoč. Zato pa sem se s tem vedno ukvarjal, oziroma zamotil, kadar sem bil pod stresom ali pa sem se slabo počutil. V temu pa sem našel res nekakšno pomirjanje, ter je zato bilo to res prijetno delo, oziroma hobi h kateremu sem se zatekel, ko se nisem najbolje počutil.
Vseeno pa krojaštvo ni postala moja služba, saj me je v temu kontekstu zanimalo nekaj čisto drugega, vendar pa sem se vedno rad vrnil k temu delu, oziroma hobiju. Sploh pa zato, ker mi je bilo krojaštvo tudi zelo nostalgično, ter sem se tako vedno spomnil na mojo babico, ki je kaj krojila med večeri, ter sem sedel zraven in občudoval njeno delo. …